Slovenec je pred časom na socialnih omrežjih delil pretresljiv zapis.
V Radovljici je pred trgovino doživel nekaj, česar ni pričakoval.
V trgovini je zaključil svoj nakup in se je s prijateljem dobil na parkirišču. K njima je nato pristopila neka ženska in jima dejala, da živi v težkih življenjskih pogojih in da komaj shaja skupaj z otroki.
Prosila ju je, če ji lahko kako pomagata.
Brez pomisleka ji je pomagal. Šel je v trgovino in ji nabavil življenjsko potrebne stvari.
Nato pa je doživel šok življenja.
Njegov zapisa objavljamo v celoti:
”HRANO SE NE MEČE V SMETI!!!
Današnji dogodek me je tako pogrel, da ne znam povedati. A bom probal.
Danes sem imel opravke v Radovljici, kjer sem se na parkingu pred Šparom zmenil s kolegom z Bleda. Ker sem prej prišel kot on, sem šel še v trgovino po nekaj zadev.
Ko sem zaključil z nakupom in z vrečko v roki, me je že čakal pri avtu. Med tem ko se pozdravljava in hecava, ravno ko dajem vrečko v prtljažnik, nama pristopi ženska srednjih let.
In naju vpraša “Vaju lahko zmotim?”
Oba v glas, “ja, lahko” in začne ženska
“Živim v težkih življenjskih pogojih, komaj shajam zaradi težke stiske, skupaj z otroci, če ji lahko kako pomagava?”
Ok, tukaj oba, v glas rečeva “Ja, seveda”, kolega celo poseže prvi po žepu kjer je imel denarnico, jaz še dajal stvari zadaj, in imel usta odprta kot prtljažnik od avta, pod vplivom, da so nekje otroci v stiski, lačni, avtomatsko izstrelim “Vam lahko kaj kupimo?” Saj sem ravno prišel iz trgovine, pa da grem iskat. Ženska odgovori, takoj “Ja, če lahko kaj, karkoli od osnovnih življenjskih potrebščin?”
Midva takoj “Ja seveda” jaz še dodatno “kaj točno, potrebujete, da ne pozabim”. Pa pravi “Olje, kruh…” In jaz že na prste, kot otrok seštevam, kaj vse moram prinesti? Sprašujem “Moko? Makarone? Še kaj?” In kolega pustim pri avtu z žensko in v odhodu ponovim našteto, kar mislim da so osnovne potrebščine, in še enkrat vprašam, če še kaj? In pravi “kakšen sadni sok, vendar negaziran” si mislim, skrbna mati, otrokom ne bo dajala gaziranih pijač…
Do tu, vse super …
“Ok, počakajte tu” pravim, in že letim, in si mislim, da ne bom kaj pozabil. Hitim po trgovini, nabavljam kar se mi zdi, da rabi in če je še kaj kar bi potrebovala in pozabila povedat…
Opravim nakup, spravim vse lepo v škatlo, račun diskretno dam v žep še v trgovini in nesem proti ženski, ki stoji par korakov stran od kolega in avta.
Na hitro ji dam škatlo, da ji ne bo preveč nerodno, rečem “izvolite, srečno”, Vidim da je presenečena in reče samo “huh, hvala” in grem proti avtu.
Z mislijo, da sem nekomu pomagal, pomagala, nadaljujeva s pogovorim, kjer sva bila prekinjena…
S kolegom se še nekaj pomeniva kam bova šla naj pelje za menoj. Se vsedem v avto in preden pridem na cesto, vidim nasproti znano postavo, kako nosi škatlo in ravno zavila za sosednji objekt (kjer je Hofer, Pepco, DM)…
In namesto da zavijem desno proti izhodu na glavno cesto, zavijem levo proti koncu te stavbe… Kolega pa za menoj, ker je mislil, da greva v to smer.
In kaj vidim, ravno ko pridem mimo in jo zagledam! V tistem trenutku vidim, kako stresa na kip stvari iz škatle v SMETI!! ne da bi s škatlo dala notri, na kip, izstresla
Novo kupljene, zapakirane stvari, ki jih je kao potrebovala za svoje otroke in zase.
Sem kar sredi ceste zaustavil, me je opazila, prepoznala, in sem zapeljal rikverc, ravno toliko, da nisem bil na cesti, še kolega je tam ustavil in videl vse iz avta…
Teh par korakov od avta do nje, sem jo samo glasno spraševal “a za otroke rabiš? a za otroke? a tako meces stran” bila je samo tiho, in gledala dol, niti glasa ni rekla.
Pridem poleg, in pogledam v kontejner, ki je bil do 3/4 poln s kartoni of embalaže iz DM-a in gor vse “moje” stvari… Bil sem tako jezen, razočaran, Žal mi je da ni bila moški, bi jo skipal v kontejner z glavo naprej… Priznam … Sem ji samo rekel, da naj zdaj vse lepo pobere in nazaj spravi v škatlo, vse…
In tam sem tudi naredil prvi dve sliki, škoda nisem še prej ko je bilo v “smeteh”, vendar sem bil zatečen v tem
Naštel sem ji še par kozjih molitvic, kako da je ni sram, kaj ni takoj rekla, da rabi denar, ne pa osnovne potrebščine za otroke. Si lahko mislite kako sem bil jezen, besen….
In ko je vse pobrala, je morala odnest tistih par metrov do avta škatlo in jo dati v prtljažnik. Noben kavalir nisem bil, da bi ji pomagal nositi…Da je ni sram, hočeš pomagat, in potem naredi tako, potem se pa čudimo da ni empatije med ljudmi…
Škatlo s stvarmi sem dal kolegu potem, in bo našel nekoga ki to potrebuje, in bo poskrbel, da pride v prave roke. To je bilo namenjeno za dobro, in s tem nisem hotel več imeti stika…
Da je rekla, rabim denar, bi ji dal par centov … Ne pa tako….
Našla sva potem račun, ki sem ga prej odstranil v žepu in dal poleg in slikal, zato, da se vidi, kaj vse je brez sramu vrgla v kontejner. Jaz budala, pa razmišljal, med kupovanjem, ali sem narobe naredil, ker sem izbral makarone Spar znamke, namesto kakšnih boljših
Prvo kar sem pomislil, budala, nikoli več… Ampak, moja mami je vredno rekla, da če lahko pomagaš, pomagaj. Če ne, pa vsaj ne nagajaj…
In ne bom pustil, da bi mi ta dogodek “ponagajal” pri tem, da bom lahko pomagal, ko bom lahko…”
